Cerkvene priprave na zakon

V začetku meseca sva bila na cerkvenih pripravah na zakon pri mariborskih Frančiškanih. Moram priznati, da so me pozitivno presenetile; vsak pričakuje, da bo cerkev učila o svetosti zakona, o neprimernosti skupnega življenja, o nezakonskih otrocih in podobno, vendar ni bilo tako. Priprave so dvodnevne, potekajo enkrat mesečno in udeležba je precej velika; v maju nas je bilo 20 parov. Predavatelji pa so bili super, vključno s patrom Francem Kovše. V petek smo imeli predavanje mag. Kornelije Ferčak, zakonske in družinske terapevtke in strokovne vodje Družinskega centra Mir, v soboto pa smo imeli tri predavanja; dopoldan smo se družili z Darjo Kalamar Frece, uni. dipl. teologinjo, po kosilu pa z zakonskim parom in patrom.

V dveh dneh smo dobili veliko novih informacij, predvsem pa drugačen, nov pogled na zadeve. Kolikokrat se vprašamo, zakaj smo z osebo, s katero smo, zakaj se želimo poročiti, kaj nam pomeni spoštovanje, kako smo lahko bolj povezani, kakšna je vloga otrok v našem življenju in zakaj smo ali želimo biti starši. Ponavadi zveze dojemamo zelo platonsko; ali smo srečni ali pa se prepiramo. Kakor hitro zadeve uidejo izpod nadzora, nastane zmeda in reševanja težav se lotimo le stežka. Kar nekaj malenkosti je bilo izrečenih, ki so mi dale misliti. Ujela sem se, da so se me stvari dotaknile. Ostajajo triki, ki vama omogočajo, da bolje in več komunicirata, da se bolj razumeta, da sta bolj mirna in srečna in posledično je družina bolj složna. A treba je delati. Zveza je delo in zakon je delo. Trud. 

RECEPTA ZA SREČEN ZAKON NI!

Zakonski par, ki je poročen 10 let in ima 4 otroke, se je na svoji skupni poti srečal z veliko različnimi preizkušnjami in dobro je slišati, da ni recepta. Ni recepta za srečo, za dobro zvezo, za razumevanje. Je samo trud, komunikacija, želja, odrekanje, usklajevanje. Ne morem reči, da sta povedala kaj novega. Predstavila sta nam njihov način življenja; nas opozorila na prepotrebne `zmenke` (trenutke, ki si jih vzameta zase), na pogovor, na dobro organizacijo, na prijaznost, nasmešek. Tudi njima je bilo kdaj težko, tudi ona dva sta se že znašla pred koncem, a sta svojo zvezo rešila. Otroci znajo biti naporni in pomembno je, da smo takrat mi še bolj trdni in odločni. Bila sta prisrčna, sproščena, naravna, polna izkušenj, mnenj, predlogov, zanimivih anekdot in prigod. In našla sem se v njuni zgodbi, veliko skupnega imamo... Midva sva bila enako stara ko sva postala par, enako stara, ko sva dobila prvega otroka, tudi midva sva takrat še študirala in čeprav se bova poročila malenkost kasneje kot onadva in sva kar nekaj let mlajša od njiju, sva tudi midva v teh (skoraj) devetih letih že marsikaj doživela. 

BOLJE SE JE KREGATI, KOT SPLOH NE KOMUNICIRATI

Dobro si je včasih vzeti nekaj ur in se udeležiti česa takšnega. Dobro je pogledati vase in se spomniti, razmisliti, zahvaliti.  Tempo je hiter, dnevi naporni in prekratki in zvečer smo, če smo sploh skupaj doma, po večini preutrujeni za resne in naporne pogovore. Pa vseeno. Ni se treba pogovarjati; tudi nama se velikokrat ne da. Včasih si mislim, saj bom povedala jutri, pa se to prestavi na drug teden in je potem že zelo pozno. Ali pa morava kaj narediti, pa se nama enostavno ne da. Narediva si večerjo, se uleževa na kavč, pogledava televizijo in je ura naenkrat 11. Takrat sem jaz najbolj jezna, ker sta še tisti dve uri, ko bi lahko kaj naredila, izgubljeni. Ampak sva vsaj skupaj. In odkrito... Bolje da se skregata, kot da se sploh ne komunicirata. Prepir ni pravi način komunikacije, ampak je vsaj komunikacija. Midva nikoli ne greva skregana spati, ker četudi bi hotela, potem leživa, obrnjena vsak v svojo smer, razmišljava, poslušava dihanje drug drugega, se muliva. Noben noče popustiti, a oba si tega želiva. In ne zaspiva, dokler se ne pobotava. Ni potreben dolg pogovor, samo par besed in objem. 

Ne hodite spat skregani, ne mulite se in ne odhajajte. To so stvari, ki jih jaz sovražim, pa čeprav sem jih že kdaj naredila, a ne po srcu, temveč po `pameti`, ki me je gnala iz principa. In ne me razumeti, da se morata zdaj vidva cerkveno poročiti, da morata na priprave na zakon. Sploh ne. To je vajina odločitev, to je vajina zveza in to bo vajin zakon. A če se bosta cerkveno poročila ali si tega želita, vama te priprave toplo svetujem. Nihče vaju ne bo obsojal, ker že 20 let živita `na koruzi`, ker imata 2 otroka, ker sta se že neštetokrat skregala in ker so vajini starši ločeni. Povesta kar želita in kolikor želita. Pomembno je, da poslušata, da črpata, da razmišljata in se zavedata. Priznam, da sva bila na koncu, v soboto popoldne, že čisto utrujena od celodnevnega sedenja, poleg tega je dež prijetno ropotal po strehi Bazilike in res bi lahko zaspala; vsi smo bili izčrpani. Čeprav je bilo zanimivo, je kar dolgo trajalo, a domov sva odšla polna vtisov, z novimi poznanstvi in navdihnjena, z upanjem in željo, da lahko uspe, tudi ko se zdi, da ne gre več in da je vedno lahko še bolje. Nikoli se ne moremo razumeti tako dobro, da se ne bi mogli še bolje in nikoli se ne moremo ljubiti tako močno, da se ne bi mogli še močneje. 

PRIPRAVE NA POROKO SO ODLIČNA POPOTNICA ZA ZAKON.

Poleg tega sva izvedela precej koristnih stvari o poročni maši, o samem poteku, o najinem prispevku k maši, o tem, da lahko sama izbereva božjo besedo in evangelij, kar sva še isti večer tudi storila in slišala sva nekaj pametnih, lepih in predvsem poučnih citatov, misli in nasvetov. Celotne priprave nisva dojemala kot cerkvenega predavanja ali učenja vere, temveč kot koristno, skupinsko terapijo, zakonsko svetovanje in predvsem dobro popotnico v zakon. 

Midva se bova poročila zaradi ljubezni, ker si tega želiva odkar sva skupaj, ker sva bila tako vzgojena in sva tega navajena, gre za tradicijo, ker želiva, da imata najina otroka poročene starše in smo družina v pravem pomenu besede, ker verjameva da je zakon nekaj več in si želiva nadgradnjo najine zveze. Eno izmed vprašanj s priprav. Zakaj pa se bosta poročila? Naštejta 5 argumentov in jih primerjajta med sabo. Ni pravilnega ali napačnega odgovora. Četudi bosta rekla zaradi zabave, poročne obleke, ker drugi tako želijo, ker nama je dovolj življenja `na koruzi`, zaradi otrok. Vsak odgovor bo pravilen, če bosta za njim stala vidva, a vseeno je najbolj pravi tisti, ki odraža vaju in vajine občutke. Naj bo zakon vajina želja in odločitev, ne pritisk iz okolice.

Imejte se radi <3

G.