Elena načrtuje poroko: Kako se je vse skupaj začelo

Sem Elena, študentka aplikativne kineziologije, blogerka – ker se mi pogosto zdi, da imam veliko povedati –, ter zaljubljena v lepa doživetja in svojega moškega. Zelo trmasta in hkrati ljubeča, izredno čustvena in nasmejana ženska. Tako kot rada preživljam svoj prosti čas v družbi najdražjih, imam rada tudi svoj mir in si večkrat vzamem čas zase. Poroka je dogodek, o katerem intenzivno sanjam zadnji dve leti, in presrečna sem, da mi je življenje namenilo moškega, ki si jo želi doživeti z menoj.

Naj začnem čisto na začetku.

Še vedno včasih težko verjamem, da se bova poročila, saj sva si bila, ko sva se spoznala, bolj različna kot dan in noč. A očitno je že nekaj v tem, da se nasprotja privlačijo, in tako sva se privlačila tudi midva. Morda na začetku ni vse funkcioniralo tako kot pri tistih, ki so si bolj podobni, a s tem, ko sva drug proti drugemu naredila nekaj korakov, je uspelo tudi nama. Danes se zelo lepo dopolnjujeva, čeprav se najina različnost še kdaj pokaže. Znava jo ukrotiti in jo uporabiti tako, da sva na koncu oba srečna.

O poroki nisem sanjala od nekdaj.

Če bi to trdila, bi lagala. Ko pa sem spoznala, da je on moški, s katerim se želim postarati, moški, s katerim si želim ustvariti družino, ustvarjati prihodnost in živeti svoje sanje, so se misli o poroki vedno bolj pogosto prikradle v mojo glavo. K sreči je on razmišljaj enako kot jaz, zato sva se v bistvu kar dogovorila, da se bova poročila.

Že takoj na začetku mu je bilo jasno, da nisem in ne bom tipična nevesta, saj tudi zaročnega prstana nisem hotela imeti. Ne nosim nakita in prosila sem ga, naj ne zapravlja. Kljub mojim prošnjam se ni dal in se je odločil, da me bo vseeno zaprosil tako kot se »šika«. Mislila sem, da je skoraj nemogoče, da bi me s tem presenetil, saj sva ves čas govorila le o poroki in sem ga prav prosila, naj že opravi s tem, da lahko veselo novico delim z najbližjimi. Da si bova rekla »da«, sem namreč vedela že skoraj pol leta in takšno novico je bilo zelo težko držati zase.

ZAROKO SEM POTIHEM PRIČAKOVALA

Skoraj prepričana sem bila, da se bo zgodilo, a o tem, kdaj bo to, nisem imela pojma (jasno mi je bilo seveda šele kasneje). Bil je lep večer, eden tistih toplih, poletnih, in sedela sva ob morju. Praznovala sva nekaj pomembnih mejnikov in vse je kazalo na to, da bi bil pravi trenutek še za kakšnega več. A fant me dobro pozna in vedel je, kaj pričakujem, zato ni bilo iz tega nič. Me je pa kmalu zatem popolnoma presenetil, v bistvu tako zelo, da je bila moja prva reakcija »Kaj pa ti delaš?«. V tistem hipu, ko sem dojela, da je to trenutek, ki sem ga tako težko čakala, so moje telo preplavili mravljinci. Z odločnim »JA, ITAK!« sem se mu pognala v objem in ne vem, če sem bila že kdaj bolj srečna in pomirjena hkrati.

Potem je bilo vse skupaj uradno. Dejstvo, da gre zdaj čisto zares, je bilo zame tako neverjetno, da sem želela te trenutke ohraniti samo za naju še za nekaj časa. Čeprav bi ponavadi takšno novico v trenutku sporočila vsaj polovici svojega telefonskega imenika, sem tokrat počakala in uživala v občutkih, ki so me preplavljali ob misli na to, da se bom poročila z ljubeznijo svojega življenja.

Elena bo svojo izkušnjo organizacije delila tudi z nami. Spremljaj nas in verjetno ti bo kakšna njena izkušja/nasvet, prišel še kako prav :).