KO (ZA)CVETI JESEN

O PENINI, RDEČI PREPROGI IN KONFETIH, KI TO NISO BILI (2. DEL)

Jesen je čas za obljube. In izvablja iz nas zaobljube. Tako močna beseda, da jo še tipke težko prenesejo. Zaobljubiti se nekomu, dražeča misel, ki nas straši in poveličuje hkrati. A v svojem jedru, ko se odločimo za skupno pot, se v resnici zaobljubimo predvsem sebi. Morda je to najizzivalnejše …

OD MLADOSTNIŠKE UPORNOSTI DO ZAVEZE

Mami mi je nekje do mojega  tridesetega leta pogosto postregla z opazko, kako samosvoja da sem. Seveda, saj so moja mnenja štrlela iz povprečja družbenih pričakovanj. Preboj do te »stigme« ni bil enostaven, me pa danes pomirja in presneto poživlja ponos, da se lahko izrazim in živim po svoje in ne po naše. V duhu tega mladostniškega uporništva sem svojo 30. obletnico rojstva obeležila tako, da sem skicirala prstan, ki mi ga je ročno izdelala mojstrovalka za zlitine. Ta poklon sem si podarila z namenom in močno sporočilno simboliko prstana, da sama s seboj sklenem zavezo, ostati zvesta svojim sanjam, željam in vzgibom. No, to je bila saga o avtozaročnem prstanu. Amen.

Krompirjevo je odteklo. Najin mladiček je prižgal dan ob pol šestih. Dež odplakuje prebujajoče se jutro. V sobi tli pridušena svetloba, išče se navdih za pisanje. Pogled obstane na nekaj gramih kovane zlate zlitine, ki objema prstanec levice. Izzove nasmeh in razvije se prva misel. Nadvse prikladen trenutek, da se poglobim v pomen in simboliko poročne zaveze, ki sva jo mi2 sklenila poletnega dne zacumpranega leta 2013.

ZGOVORNA TIŠINA

Spomini so kot gorivo, kar čutim, kako me vznemirjajo in privabljajo moja občutja na tisti Najin dan.

Kot bi bilo včeraj, pomnim, kako sem se davnega majskega dne usodno znašla in očarana obstala sredi prostrane zelenice na Jezerskem in v sebi začutila vzgib, da je to tisti posvečeni prostor, kjer bi se nekoč želela zaobljubiti svojemu izbrancu. Kar vrel je v meni razburljiv tok nemirnih misli, ki so me odnašale v hrepenenja, odplakovale razumske zadržke. Slednje je v hipu presegel moj obnemeli pogled, ki se je ujel na silhueti dveh konj skoraj snežno bele barve, ki sta se dotikala z grivami in tako tvorila monolitno podobo.

In tistemu trenutku še danes ni potekel čas. Tako je srce naplavilo pravi odgovor. Še pomnim, kako sta me dneve, mesece, vse letne čase razganjala hrepenenje in tiha želja, da bi mojemu Tomažu vendarle klecnilo koleno, kot bi se simpatično izrazila moja prijateljica. Odtekla je še ena zima in na vstopu pomladi sva se zaročila. Nenadkriljiv občutek, ko je življenje večje od tebe. In tedaj je končno lahko privrel na dan šepet vseh mojih misli, scenarija, ki se je v vmesnem času medil v meni. In sva šla. Na višino po tišino. Odšla sva tja, kjer se mestni svet konča, kjer namesto asfaltnih cest vodi le steza … In na tisto zelenico z veličastnim pogledom na okoliške očake. Tudi Tomaža je scenografija popolnoma prevzela. Odtlej je bilo vse jasno.

Na prvi pogled sva se zagledala v to neoskrunjeno prizorišče, kjer se poprej poročni obred še ni zgodil. Kakšen blagoslov življenja, da lahko prisluhnemo svojim notranjim vzgibom, jim sledimo in jih udejanjamo! Z globoko hvaležnostjo in radostjo v srcu sva se odslovila nazaj v dolino.

Najin cilj je bil trdno zasidran, pot do tja pa izzivalna. Kljub večjim odmerkom stresa sva med pripravami ohranjala lastno držo in se nisva pustila zasmetiti dobronamernim mnenjem okolice. Brez slabe vesti in zadržkov sva se ravnala zgolj po lastnih prepričanjih, česa si želiva. Na poti seveda naletiš na kamne spotike, a zadoščenje, da služiš le lastnim željam, je osvobajajoče.

Neizpodbitno drži, da čas priprav močno zaznamuje poročni dan. In tako se prične mediti. Kot bi skrbno pripravil ognjišče, pristavil kotel in v njem skuhal enolončnico po lastnem okusu. Počasi in z občutkom dodajaš sestavine, premešaš in pustiš, da se prepletajo, izločajo, povezujejo in na koncu samo z zaprtimi očmi okušaš, kaj ti je življenje namenilo. Da, v tako prefinjenih grižljajih polnovrednega okusa zorijo priprave na Praznik ljubezni.

MUZA NAVDIHA

Navdih za osrednjo nit najinega dogodka sva črpala iz povesti Cvetje v jeseni. Temu je delno botrovala Tomaževa šarmantna sivina, ki se mu je že izrazito zarezala v lase. Predvsem pa se je najina pomlad v srcu (z)godila neke jeseni. Bera tehtnih razlogov, ki nagovarjajo k ponovni uprizoritvi romantičnega scenarija. Le da tokrat s srečnim koncem.

In sva se prepustila in uživala v izgubljanju po brezpotjih idej. Bila pa sva pozorna, da sva nenehno mehčala svoja pričakovanja, ki utegnejo izzvati razočaranje, če jim daješ visok pomen.

TA DAN ...

Vse je teklo z odločno mero razburljivosti, nepredvidljivosti in še kako sva uživala v teh avanturističnih zabelah vsakdana. Lastniki domačije so s svojo širokosrčnostjo močno doprinesli z novo izrezljano infrastrukturo. Pročelje stare kmečke hiše je služilo kot platno, na katerem se je odvrtela še ena zgodba Cvetja v jeseni, tokrat Najina. Glasbeno kuliso je polnila instrumentalna špica iz istoimenskega filma, ko se je po zaprašeni poti na starinskem kolesu in s šopkom v kovčku pripeljal On. Izza ovinka se je polno razmišljujoča in globoko predana sprehodila Ona. Pot so krasili aranžmaji hortenzij, natrganih na domačem vrtu. Za vselej zapomljive prigode so bile, ko smo z otroško radoživostjo nanosili skupaj zavrženo, zaprašeno, a še kako uporabno posodo, ki je odražala močan karakter brezčasnosti. Hortenzije je natrgala ljuba teta na domačem vrtu, lično smo jih namestili kar v simpatične nočne posode (kahle). Rdeče preproge ni misel niti oplazila. Posteljica za prstane iz jute in starinske čipke, rišelje vzorca, ki je poprej krasil kuliso v lokalnem gledališču. Prstana ročno kovana, tolčena. Namesto riževega dežja so svatje zasadili duet ječmena in ovsa, ki so ga slepe potnice na dogodku – kokoši – sproti luštno malicale.

Brbončice so zapisale v spomin, koliko svežine je na njih puščal zeliščni zvarek, ki je prepričal tudi tiste, ki obljubljajo večno zvestobo penini. Epilog cerkvenega obreda pa smo sklenili še z zdravico z jabolčnim vinom, kot se za kmečko okolje spodobi. In še čarobnic smo natrosili v tisti poletni dan, ki še danes živo odzvanja v meni. Tako smo zasejali dobre namene v srca svatov. Ali so to znali opaziti, slišati in vzeti s seboj, je njihova izbira. Za naju, se zdi, da sva izpolnila poslanstvo. V katero smer pa vas nagovarja notranji vzgib?

POMNITE POROČNE TRENDE POSTAVLJA SRCE! 

Pomnite le eno absolutno resnico: poročne trende nagovarja in narekuje zgolj in izključno srce!

Čeprav moramo včasih tudi razumu pustiti do besede, da nas hudomušno zavede. Želje niso v naši posesti, ne gospodarimo z njimi. So precej samosvoje. Zato nam preostane samo, da se jim prepustimo, da nas vodijo. Običajno do pravih poti in do pravih ljudi.

Poroka je obred uglaševanja ženskega IN moškega principa. In če se dvignemo v višino ali spustimo v globino, bomo uvideli in doumeli to mojo definicijo poročne obrednosti.

Poroka je ujemanje dveh dotikov, je uglaševanje dveh duš in je en utrip dveh src.
V svojem bistvu pa je poroka najvišja oblika samouresničitve!

Kvišku, srce!

Dobrodošla v mojem svetu porok in prijazno povabljena na jesenske Priprave na samosvojo poroko!