Lara načrtuje: Rekla sva »da«

Sobota, 9. 9. 2017. Cel teden sva spremljala vremensko napoved. Dež. Spremenljivo oblačno. Na vreme res ne moreš vplivati. Samo da ne bi deževalo! Zjutraj sva se skupaj zbudila. Prižgala sva Youtube kanal in začela dan z najino pesmijo, Erik feat. Trkaj – »Svet je moj«. Vedno naju dvigne. Spomini na začetek. <3 Sredi kuhinje sva plesala. Večkrat sva si jo zavrtela. Čakal naju je lep dan. Ob 8.30 sva se poslovila. »Se vidiva pred oltarjem. Jaz bom tista v belem,« sem mu rekla, ga še zadnjič poljubila kot njegovo dekle in se odpeljala k frizerju. Vedno sem si želela izreči stavek »Jaz bom tista v belem.« Tako filmsko.

Foto: Nastja Kovačec

Ob 11h sem s svojim spremstvom prispela v Hotel Lev, kjer so se že dan prej odvijale priprave na najin dan. Pokukala sem v dvorano, kjer sta Luka & Ben že pridno pripravljala vse za večer. Ostala sem brez besed. Vse je bilo tako, kot smo se dogovorili. Še lepše, kot sem si predstavljala, da bo. Čudovito. Kako bo šele zvečer! Svoje delo sta opravila z odliko. Najina draga organizatorja! Rada vaju imava.

Vzhičena sem se odpravila v najino suito, kjer je vizažistka že pridno opravljala svoje delo. Imela sem čas. Dobre volje sem opazovala Tino pri delu, klepetali smo, se smejali in atmosfera je bla res prijetna. Nič nisem bila živčna. Komaj sem čakala, da ga vidim. Svojega Marka. Svojega najboljšega prijatelja. Svojo sorodno dušo. Čeden bo. Vem. Vsake toliko sem pogledala skozi okno. Ni deževalo. Obred bo lahko zunaj. Super! To sva si želela.

Naročila sem sobno postrežbo, da smo se malo okrepčale. Na splošno je znano, da nevesta na svoj dan pozabi jesti. Vsa čustva, ki te preplavljajo, te preprosto nasitijo. Zato sem vedela, da moram paziti nase in dati kaj v usta. Punce so bile tudi lačne in Hotel Lev nam je pripravil mini piknik z opečenimi kruhki. Ob pol enih sta prišli fotografinji, ob enih pa Luka s svojim kovčkom ličil. Bil je čas. Čas, da se začnem, nevesta, pripravljati.

Nastja in Nives, fotografinji, ki ustvarjata pod imenom Nastja Kovačec Photography, sta fotografirali detajle, medtem ko me je Luka ličil. Prišli sta tudi videografinji, Alena in Saša iz Fragments collection, da posnameta in ujameta utrinke najinega dne. Luko sem prosila, naj odpre šampanjec, ker sem začutila, da bi nazdravili. Nazdravili meni, nama, najinemu dnevu, temu trenutku. Ura je kar naenkrat hitro stekla.

Foto: Nastja Kovačec

Ob dveh sem bila nared, naredili smo še nekaj posnetkov in potrebno se je bilo odpraviti proti Mestnemu muzeju Ljubljana. Čakal me je kavalir in naju z Nastjo odpeljal proti muzeju. Prišli sva istočasno z županom Ljubljane, ki nama je s širokim nasmehom pomahal in naju pozdravil.

Pred muzejem me je že čakal oči. Poseben trenutek zame. Pomagal mi je iz kavalirja in imela sva še minutko, dve, da se umiriva in odideva v dvorano. Pozabila sem povedati, da se je seveda ulil dež in obred smo morali prestaviti v Županovo dvorano v muzeju. Na koncu je bilo to še bolj primerno, saj je bila tematika najine poroke »Najina Ljubljana« in obred je potekal pred staro sliko Ljubljane, ki mi kot ponosni Ljubljančanki klišejsko pomeni še več. Sem sentimentalen človek in take podrobnosti mi veliko pomenijo. Vse ima svoj namen. Tudi dež. <3

Z očijem sva šla počasi po stopnicah navzgor. Zaslišala sem glasbo. Srce mi je začelo močno utripati. Končno je prišel tisti trenutek. Kot nevesta se bom sprehodila do svojega bodočega moža. Tristan je že stal pri vhodu. V svoji svetlo modri oblekici in z zlatim metuljčkom je s prstančki v roki počasi stopal proti oltarju. Res si je vzel čas. Doma smo dvakrat povadili in vsakič je na hitro stekel do naju. »Počasi, Tristan, počasi nosi prstančke in pojdi do očija. Na koncu ti bodo pa vsi ploskali,« sem mu rekla. In vsak dan nama je večkrat na dan ponovil stavek: »Mami in oči se poročita, Tristan bo nosil prstančke in na koncu mi bodo vsi ploskali.« Srček moj. <3 Zaslišal se je aplavz in bil je čas. Čas, da stopim do vhoda. Klara Jazbec je ob spremljavi kitare pela pesem Christine Perri »A Thousand Years« in globoko sem vdihnila. Gledala sem Marka. Ta trenutek sem si želela za vedno vtisniti v spomin. Hotela sem doživeti vsako sekundo. Globoko sem dihala in umirjeno hodila do oltarja. Oči mi je dvignil tančico, me poljubil in mojo roko položil v Markovo, ga objel in obred se je začel.

Tisti moment nisem jokala. Jočem pa vsakič, ko gledam posnetek. Pravijo, da največje jokice na svoji poroki ne jokajo. In res. Mirno sem doživljala celotno poroko, cel obred, kar me je presenetilo. Nadvse mirna sem bila. Preplavil me je občutek sigurnosti. Vsrkavala sem vsak moment. Končno sva si stala nasproti. »Prelepa si,« mi je zašepetal. »Ti tudi,« sem mu odgovorila in gospod Janković je pričel z obredom.

On to naredi na zelo (p)oseben način. Doda osebno noto. Pove zgodbo obeh življenj in ju nato poveže v zgodbo skupnega življenja vse do poroke. Lepo je pripovedoval. Izmenjala sva si prstana, se poljubila in sledile so zaobljube. Najprej njegova. Moj Marko je mnenja, da mu te stvari (beri pisanje) ne gredo ravno od rok. Ampak povem vam, da je napisal zelo lepo. Povedal je tisto, kar je čutil. Iz srca. Spomnim se besed »najboljša prijateljica«, spomnim se stavka »Vsak dan ti bom nekaj skuhal.« <3 Ko to pišem, mi solze polzijo po licu. Hvaležna sem, da sem ga našla. Hvaležna sem, da je on našel in izbral mene.

Sledila je moja zaobljuba. Tisočkrat sem jo prebrala in vsakič jokala, pred njim pa sem bila popolnoma umirjena in osredotočena na samo zaobljubo. Prebrala sem sicer zelo čustveno, saj sem se vsake misli, ki sem jo povedala, močno zavedala. In z vsako sem mu želela sporočiti, da ga ljubim. Hotela sem, da sliši. Da vsi slišijo, koliko mi pomeni. <3

»To je vse, kar sem morala prinesti danes. To zaobljubo in svoje srce,« sem zaključila.

Postala sva mož in žena. <3

Pišem. Do naslednjič.

Lara 

FOTOGRAFIJE: NASTJA KOVAČEC