Sanjska poroka na plaži

Tudi najino načrtovanje poroke se je začelo z zaroko in seveda z izborom lokacije. Želela sva se zaobljubiti na sanjski plaži nekje v toplih krajih, a kljub najini želji se je pojavil dvom o tem, kako bodo najino zamisel sprejeli prijatelji in družina. Večina si nas želi, da so ob tako pomembnem dnevu z nami najbližji, a če je poroka na tako oddaljeni lokaciji, je to skoraj nemogoče.

Prav zato sva kar nekaj časa pregledovala možne poročne lokacije v Sloveniji, ki so prav tako lepe, a kljub temu naju je še vedno vleklo v tople kraje. Po dolgih pogovorih sva se odločila skleniti kompromis – izpolnila bova svojo željo in se poročila na sanjskem otoku, najine bližnje pa po vrnitvi povabila na slavje v domačem okolju.

Pri izbiri destinacije sva bila pozorna na to, da bova lahko poleg čarobnega poročnega dne na sanjski plaži doživela tudi super predporočno potovanje in seveda nadaljevala z medenimi tedni. Na koncu sva izbrala Šrilanko, saj nama je ponujala prav to.  Izbira lokacije je bila skoraj najzahtevnejši del, potem pa sva kaj hitro našla Stašo, ki že vrsto let živi tam in organizira sanjske poroke. Z njeno pomočjo je nadaljnja organizacija tekla gladko in brez komplikacij.

Poročni dan

Prebudila sva se v sončno jutro in dan začela z božanskim tropskim zajtrkom, nato pa se odpravila do lokacije, kjer so se najine priprave na poroko resnično začele. Da je vse potekalo tako, kot mora, so nama pripravili tudi posebno sobo, kjer sva se lahko uredila za pomemben dogodek. Kot vsaka nevesta sem tudi jaz potrebovala nekaj pomoči, zato mi je Staša pomagala z urejanjem pričeske in oblačenjem poročne obleke, ki je bila nežno bež barve in se je odlično ujemala z ženinovimi hlačami. Moj bodoči mož je bil kot pričakovano nekoliko hitrejši, zato je lahko ob hladnem pivu ponovil svoje zaobljube.

Končno sva bila oba urejena in pripravljena, zato smo lahko začeli poročni obred, ki je tam nekoliko drugačen. Z belim tuc-tucem, ki je bil okrašen z rožami, so naju zapeljali do bližnjega templja, kjer  so naju pričakali budistični menihi in nama po njihovem običaju z belo nitjo dali svoj blagoslov in nama zaželeli srečno življenje. 

Po vrnitvi iz templja smo se ohladili v restavraciji ob plaži. To, da nismo imeli natrpanega urnika in da smo dan lahko nekoliko prilagajali najinim željam, mi je je bilo res všeč, saj navadno od parov slišim predvsem, da je njun najlepši dan »šibnil« mimo njiju in v njem sploh nista mogla uživati.  Tako sva se lahko tudi vmes posvetila drug drugemu, dokler niso prišli bobnarji.

Kako je bilo?

Najprej sva slišala petje in igranje, nato pa še zvok, ki je bil vedno bližje. Bobnarji in plesalci so naju res prijetno presenetili, saj sva v pričakovala le enega, ki naju bi pospremil do plaže, kjer je potekal obred.  Plesalca sta bila oblečena v njihova tradicionalna oblačila, plesala pa sta kot nekakšna pava. Bobnarji in plesalci so naju pospremili do matičarke, ki naju je čakala na plaži. Bilo je nekako tako, kot da imava ob sebi pravi sprevod in se sprehajava v njihovem ritmu.

Čas za zaobljubo

Ob bambusovem oboku naju je čakala matičarka. Obred, ki ga je vodila, se je nekoliko razlikoval od slovenskega. Najprej je pokazala ogromen papir, kjer je bilo vse zapisano z njihovo pisavo. Obred se je začel s podpisom ženina, neveste in prič, nato pa je sledila izmenjava najinih zaobljub, ki sva jih zapisala že doma. Staša nama je predlagala, da sama zapiševa svoji zaobljubi, in ugotovila sva, da je bila ideja odlična, saj sva si tako lahko izmenjala nekaj besed, ki so prišle res iz srca. Poleg tega je bil to tudi najbolj čustven del, ker sva drug drugega presenetila, saj za zaobljube drug drugega prej nisva vedela. Poleg zaobljube sva si tako kot po naših običajih izmenjala tudi prstana in ponavljala za matičarko. Ta del je bil nekoliko smešen, saj smo bili ob morju, ki je bilo zelo razburkano, in matičarke nisva prav dobro slišala. Na srečo sem bila jaz druga na vrsti in sem vmes že nekako ugotovila, kaj je moj dragi ponavljal za njo. Zdaj sva bila uradno poročena – kaj pa poljub? No, tega sva si morala izboriti kar sama, saj v njihovih običajih tega ni. Na plaži smo se nazdravili, nato pa se ob spremljavi razposajenih bobnarjev in plesalcev prestavili v senco, saj je bilo še zelo vroče. 

Med poroko sva bila zelo vesela in sproščena, saj je bilo pravljično, po kozarčku hladne pijače pa je že bil čas za poročno fotografiranje. S fotografom smo odšli na plažo in med sprehajanjem in zabavanjem so nastale čudovite fotografije. Ker sva bila sama, je bilo vse precej bolj sproščeno, saj ni bilo treba gledati na uro in se obremenjevati, kaj med tem počnejo svatje. Ko sva se fotografiranja že nekoliko naveličala, sva hotela uiti na večerjo, a ko je fotograf zagledal sončni zahod, naju je takoj poklical nazaj. Takrat je morje že tako naraslo, da sva bila po fotografiranju mokra do pasu. Ob pogledu na fotografije nama vsekakor ni žal še za tistih nekaj dodatnih minut fotografiranja.

Na poroki nisem planirala imeti družic, a so se po naključju na poroko prikradle tri Slovenke (imenovali smo jih skrivne družice), ki so od daleč opazovale obred. Prav zato smo se odločili, da bomo obdržali nekaj naših običajev in popestrili dogajanje. Vrgla sem svoj poročni šopek. Boj je bil težak, a ujela ga je najbolj pripravljena.

Kljub temu da sva bila brez svatov, pa brez poročne večerje ni šlo – v tem primeru romantične večerje v dvoje. Ker sva organizacijo poroke prepustila profesionalcem, naju je tudi tukaj pričakalo presenečenje. Prišla sva do mizice na plaži, ki je bila popolno dekorirana, ob njej so gorele bakle, piko na i pa je pričaralo še zahajajoče sonce. Nazdravila sva na najino večino ljubezen in srečo.

Nadaljevanje večera sva preživela precej umirjeno, le midva, kar nama je pomenilo največ. Vsekakor nama bo ta dan ostal v zelo lepem spominu.