POROKA PO VAŠIH ŽELJAH ALI PO ŽELJAH STARŠEV?

Gotovo ste že slišali vsaj kakšno zgodbo mladega para, ki se je bolj kot z organizacijo lastne poroke ukvarjal z vijuganjem med nasprotujočimi si željami staršev, dobronamernimi nasveti prijateljev in vsem, kar je vmes. Vsak bi rad dal poroki nekaj svojega in običajno so prav naši najbližji tisti, ki gredo nehote tudi preko mej sprejemljivega. V takšnih trenutkih je ključnega pomena ohraniti mirno kri, postaviti jasne razmejitve in predvsem poslušati sebe.

ORGANIZACIJA POROKE JE POSEBEN STRES

Organizacijo poroke vedno spremlja večji ali manjši stres – odvisno od tega, kako močno vam stvari pridejo do živega. A včasih tudi najbolj preudarne pare privedejo okoliščine na rob obupa. Ko naznanijo poroko, se z vseh strani oglašajo ’izkušeni’ prijatelji, ki imajo zanje 1001 nasvet – če pri tem sploh ne omenjamo ’skromnih’ želja staršev, ki poroko svojega otroka doživljajo kot svojo in želijo nanjo povabiti sodelavce in prijatelje. Vmes se pridruži še kakšen sorodnik, ki sodu izbije dno z idejami, ki so v popolnem nasprotju s tem, kar si par v resnici želi in načrtuje. Kaj storiti?

Ob prebranem ste morda pomislili – filmski scenarij! A žal ni. Dejstvo je, da se pri organizaciji poroke številni pari soočajo s prekomernim vključevanjem ožje in širše družine ter prijateljev, kar je recept za nestrinjanja, konflikte ali celo težje družinske spore, česar si v tako pomembnem obdobju nihče ne želi. In na tem mestu se verjetno marsikdo sprašuje: Zakaj bi se morala zaročenca sploh pogajati in se ukvarjati z drugimi, če je poroka njuna?

POROKE JE SIMBOLIČNA ZDRUŽITEV DVEH DRUŽIN

Res je, da sprejmeta odločitev za poroko dva posameznika, ki si želita življenje preživeti skupaj. Ob tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da poroka ni nikoli samo združitev para, pač pa simbolično tudi združitev dveh družin, dveh preteklosti in zgodovin. Par prinese v zakon vse, kar ga je dotlej oblikovalo: izkušnjo odnosov, različne vzorce vedenja in čustvovanja, pa tudi nerazrešene medgeneracijske konflikte. In bolj kot je posameznik čustveno (pre)vpet v družino, več težav  bo imel z razmejitvami v odnosu s starši. To pa se lahko pokaže prav v ključnem obdobju, kot je poroka. V takšnih primerih je velikokrat prisotno čustveno izsiljevanje staršev, ki se kaže z vzbujanjem krivde in pogojevanjem: »Če ne bosta naredila tako, ne bova finančno pomagala.« Ali pa: »Nimaš naju rad. Če bi naju imel, bi upošteval tudi najine želje.«  Prav v teh ključnih trenutkih se izkaže, ali se je posameznik že uspel čustveno distancirati od družine – če se je, mu takšno pogojevanje ne pride več do živega; zna postaviti zdrave razmejitve in slediti svojim ciljem.

Razmejitve so v odnosih, zlasti družinskih, velikega pomena, saj med drugim omogočajo občutek avtonomije in samostojnosti. Bistveno je, da v zgoraj opisanih scenarijih znamo razmejiti sebe od staršev ali ostalih deležnikov, obenem pa se še vedno zahvaliti za ponujeno pomoč. »Hvala, zelo ceniva vajino pomoč, a prosiva, spoštujta najine želje in upoštevajta, da je to najina poroka. Želiva, da bi bila v skladu z najinimi predstavami in takšna, kot sva si jo zamislila.« Pomembno je, da smo prijazni, jasni, a odločni in da ne popuščamo pod morebitnimi nadaljnjimi pritiski. Nobene potrebe ni, da bi zaradi občutkov slabe vesti zatrla vajine želje. To je vajin dan, zato je pomembno, da odseva vajino zgodbo in ne zgodbe drugih. In kdaj, če ne zdaj, je pravi trenutek da par ali posameznik končno prereže popkovino, ki ga je doslej morda še vedno prekomerno vezala na preteklost?!