»ZA ZMERI«: PROJEKT POROKA, UJET V POPOLNOSTI POLETNEGA DNE

15. avgusta je minilo že dva meseca od najine poroke. Moj mož je, kadarkoli so ga vprašali, kakšna bo najina poroka, odvrnil, da takšna, kot si jo bo zamislila nevesta. Sprva sem bila kar malo jezna, a čedalje bolj sem se zavedala, da ima prav. Že ko me je zaprosil, mi je s tem uresničil dekliške sanje, hkrati pa me spodbudil h ponovni kreativnosti, ki je ob zadnji službi v meni zaspala.

Moški s snubitvijo dajo zeleno luč in nas na nek način porinejo v najglobljo domišljijo. Roko na srce, močnejši spol s tem res naredi prvi korak k poroki. Ženske pa smo na koncu tiste, ki kompliciramo, preveč razmišljamo in štirinajst dni pred poroko skoraj ne stopimo pred oltar, saj neprestano poslušamo take komentarje. Priznam, mojega bodočega ženina sem imela nekaj tednov pred poroko poln kufer in bi ga najraje samega spakirala na medene tedne. Tašča me je uspešno potolažila, da mi bo čez pet let hvaležen. No, potem pa mi je že tri dni pred poroko dejal, da mu je noro všeč poročna dekoracija, ki sva jo izdelala in pri kateri mi je pomagala tudi svakinja. Nisem bila najbolj prepričana, ampak najbrž je takrat iz njega govorilo 39,9 vročine. Ko me je na dan D objel, pogledal s tistimi znanimi iskricami v očeh in rekel, da se ima nepozabno, sem vedela, da je kravžljal moje živce z razlogom.

Zaradi hude bolezni moje stare mame, ki si je najbolj prizadevala k najini poroki, sva sprva vse skupaj načrtovala na sredo popoldne, v družinskem krogu, v Štanjelu. Tam smo namreč na skupnem družinskem izletu imeli slepega potnika, kar sva izvedela nekaj tednov kasneje s plusom na nosečniškem testu. Najini načrti so se podrli v več smereh. Najbolj pa takrat, ko sva dobila bumerange s strani prijateljev, da bodo vdrli na najino poroko, ker, se ve, da hočejo biti zraven. Itak, vsi so hoteli videti od sreče zadeto nevesto in objokanega ženina.

Že od samega začetka sva vedela, da si želiva poroke, na kateri se bo omamno jedlo, opojno pilo in odlično plesalo. Vse ostalo nama je bilo postranskega pomena. Ko sva določila datum, sem že imela rezervirano poročno fotografinjo, s katero sva prej že sodelovali. V tem času si je prislužila kar lento naše osebne družinske fotografinje, ker je preprosto fantastična. Vedela sem tudi že, koga bom nominirala za pripravo hrane. Chef z velikim C, ki je pred tem kuhal že za veliko večino naših familiarnih jubilejev, je z ekipo pripravil hrano, ki je pobožala brbončice, da je sleherni ostal brez besed; ali bolje rečeno, z enim velikim orgazmom na ustnicah. Pri dogovarjanju in sestankovanju z njim smo prišli tudi do prostora, ki nama je bil nepoznan. Želela sva si piknik variante, zabave pod zvezdami in narave. Vse to in še več sva našla Na posestvu Na Škaluc v Trobnem dolu (Šentrupert). Ker sva tudi sicer iskala ne skomercializirano posest, ki bo predstavljala intimen prostor in hkrati ponujala pestrost dogajanja, sva te kvalitete našla na prvi pogled in korak. Prvo srečanje z lastnikoma je zapečatilo najino odločitev, saj sva se zaljubila v njuno pristnost in domačnost, ki odseva tako od njiju kot tudi od posesti. Zadela sva terno!

Počasi so se začeli zlagati tudi drugi kamenčki v mozaiku Projekta »Za zmeri«. Med drugim, a ni hud slogan? Moj dragi je Savinjčan in veliko njegovih izrazov mi je mega simpatičnih. Med drugim sem se pri njem zaljubila prav v te izraze, na katere sem v študijskem času kar malo pozabila. Kot čudna mešanica »celjanskega in savinjskega narečja« sva se zavestno odločila, da bo na najini poroki vse »domače«. Tako so nastali smerokazi Ohcet, Futer, Fešta; vabila so bila spisana v tem slogu, prvi ples sva zaplesala na Nino Pušlar (Skupaj nama je lepo), pa tudi vsa navodila za svate so bila spisana v popolnoma »domačem slogu«. Mislim, slovensko, saj sva ostala zvesta najinim koreninam; kot izobraženi slovenistki pa mi je bilo to, seveda, pisano na kožo.

Že od malega sem vedela, da bom imela belo dolgo poročno obleko in potonike v šopku. Po butastem slučaju sem našla odbite čevlje (in celo zadnji par) od Chie Mihare, ki so dodali piko na i z odtenkom potonik. Prstane sva imela kupljene že precej časa. Stil poroke se je zložil samodejno z mojo obleko, čevlji, cvetlicami, okoljem; mož je imel na izposoji odbito kravato od mojega prijatelja, čevlje je imel že uhojene. In zvezde so vedele, s kakšnimi prijateljicami so me obdale; ena mi je bila priča, druga mi je naredila izjemno frizuro in make up, tretja mi je skrojila oblekla, ostalih par pa je pilo na mojo srečo. Poročna obleka je uspela v tretjem poskusu. Ja, vsaka nevesta ima šibke trenutke, nisem izjema. Kar trikrat sem si premislila, da sem bila na koncu objokana od sreče pred ogledalom v šiviljinem studiu, ko sem se videla v finalni verziji.

Za poročno dekoracijo smo poskrbeli sami. Končni izgled s cvetlicami, vazicami in svečkami v domače narejenih lončkih je dodala moja, naša najboljša in najljubša cvetličarka, ki dela nenormalno krasne stvari že odkar pomnim. Pri dekorju nisva izumljala tople vode, sva pa s svojim dotikom dodala samo najin pridih, ki ga furava tudi sicer v življenju: vzemi staro, prenovi, uredi in uporabi; naredi sam. Želela sem si portala, skozi katerega bi šla z očetom in po obredu z možem, ker nismo imeli tradicionalne poroke (šrange), pa sem si vseeno želela, da me ati nekako popelje od doma. Stara vrata v vlogi portala sredi jase so bila kot naročena za to. Tako ati kot tast sta požrtvovalno poskrbela za vse, kar sem si zaželela. Tudi midva z možem sva lazila po vseh naših starih skednjih in zbirala drobni dekor, ki smo ga uporabili. Tri tedne pred poroko so vsi moji moški (ati, brat, tast in mož) oskrbeli dekoracijo, vse očistili, naoljili elemente, dan pred poroko pa vse zmontirali. S svakinjo sva postavili na mesta tudi domače narejeno dekoracijo. To je bila akcija, ki je ne bom pozabila nikoli v življenju.

Glede na to, da najina poroka ni bila povsem tradicionalna, tudi šopka in podvezice nisem metala. Mali šopek, ki ga je držala moja priča, sem predala naprej v roke, ki si želijo prstan tako, kot sem si ga jaz. Mogoče še za odtenek močneje. Moj šopek pa sva z možem naslednji dan odnesla na grob osebi, ki tega dne, žal, ni dočakala. Vsi trije nenormalno pogrešamo mojo staro mamo, ki vem, da bi bila noro ponosna na nas.

Ob zvokih Hišnega banda Galerije okusov, ki je še dodatno pričaral magičnost večera, ki sva ga želela, je bila moja poroka, oziroma najina, še veliko boljša, lepša, iskrenejša in pocukrana do konca; še bolj kot sem si drznila kadarkoli predstavljati v najlepših sanjah. Iskrenost večera, toplina družine in prijateljev, iskrice v očeh, zvezdno nebo, cvetoča drevesa, zelenje, solze, smeh, opojnost ambienta, spoštovanje in ljubezen, ki jo čutiva drug do drugega. In pogrešanje oseb, ki jih ni več med nami. Vse to je bil najin dan. Vse to je najina velika družina, ki sva jo združila. In občutek, da so bili del takšnega dne vsi moji, njegovi, najini in naši, je nekaj neprecenljivega.

Na tem mestu se spodobi, da napišem nekaj besed osebam, ki so tako ali drugače soustvarili najin dan. Hvala družini – brez vas nič od tega ne bi bilo. Posebej gre zahvala obema mamama in atijema; brez vas midva ne bi bila midva. Hvala, Katja, ker se lahko vedno zanesva nate. Petra, Nastja in Heili, hvala; brez vas treh ne bi bilo pol tako zabavno, divje in iskreno. Hvala, Suzi, za magično obleko. Carica si! Valerija in Peter (ter vsi vajini), iz vsega srca, hvala. Miran in Mitja, še enkrat vama nazdravljam na pester kulinarični večer in na še več takšnih zgodb. Helena, objem; vaše rožice so tako popolne, da si brez vas nisem predstavljala tega dne. Hvala za vso pomoč, ideje in toplino. En ogromen hvala najinim prijateljem, s katerimi sva povezana za celo življenje. Čin, čin na nas! In, dragi mož, prijatelj, partner v zločinu, ljubimec in najboljši ati najini ljubki – hvala, da si me osrečil, da si moj in da dihava drug z drugim. Ker… Več pa ni. In to sva midva. Za zmeri.

Dekoracija: lastna režija

Fotografija: K.Marcella Photography

Catering: Miran Ojsteršek, Gostilna Oštirka, Celje

Cvetlice: Cvetličarna Novak, Celje

Posest: Na Škaluc

Make-up, frizura: Nastja Vodenik Makeup Art

Obleka, ona: Suzana Rengeo – Rengeo Design; obleka, on: Trgovina Kavalir, Celje

Prstani: Zlatarna Celje

Čevlji, ona: Chie Mihara; čevlji, on: Trgovina Kavalir, Celje

Torta: Caffé Maximum Šempeter