Nevestin dnevnik: IZPOVED STRASTNE ZAPRAVLJIVKE

I really don’t care that much about shoes, but for these ones I DO!

Zgornja trditev drži kot pribito – rada nakupujem, nora sem na modo, na nove modne smernice, ampak čevlji nikoli niso bili moj trigger. Ne vem, zakaj je to tako, ampak sumim, da razlog tiči še nekje v otroštvu oziroma mladosti. Takrat sva z mamo kupovali čevlje, ko ženska številka 40 še res ni bila tako pogosta oziroma je bila takoj pokupljena. In ostali so sami grdi čevlji, ki so bili videti kot ortopedski. Nakup čevljev me zato ni nikoli zabaval. Danes pa nakupujem oblačila in še posebno modne dodatke z veliko večjim veseljem, ko se je to malce spremenilo, ampak še vedno čevlji mojemu modnemu srčku in očesu ne naredijo tega, kar naredi huda torbica ali pa poseben kos oblačila.

Ko sem razmišljala o poročnih čevljih, me je zagrabila panika, ali mi bodo kakšni sploh všeč. V naših butikih nikakor nisem našla pravih čevljev zase. Zato sem raje začela brskati po spletu, da bi našla res hude poročne čevlje. Zelo všeč so mi poročne kolekcije Sophieje Webster, Alexandra McQueena, Jimmyja Chooja, a pri vseh naštetih me je nekaj zmotilo. Sophijini čevlji so božanski, ampak potrebujejo precej enostavno obleko, saj so že sami po sebi zelo bogati in so narejeni, da izstopajo. Čevlji McQueen so predragi in pika, Jimmy Choo pa so lepi, kupcu nudijo prav posebno izkušnjo pri nakupu (lahko si vgravirate svoje – nove – inicialke), ampak meni kot znamka nič ne pomenijo. Rada bi čevelj, ki bi mi nekaj »pomenil«, da bi bila ob njem zgodba, zakaj ravno ta znamka in za toliko denarja. Sicer grem raje v Topshop ali Zaro (pustimo, kako neudobni so njihovi čevlji) in si tam kupim en lep zlat par.

IZBRALA SEM ZLATO BARVO.

Ja, moji poročni čevlji so zlati, ker bo ob beli čipki na obleki tudi nekaj zlatih detajlov. Potem pa je prišlo ime Manolo Blahnik. In takoj sem vedela, da bodo ti pravi, saj se včasih vidim v liku Carrie in tudi zgodba z Živino je v nekih detajlih malce podobna najini. Morda se komu zdi smešno, da se sama sebi zdim kot Carrie … Pravzaprav se ne, ampak sem se pa v nekaj njenih zgodbah vseeno videla in našla. In to je bilo dovolj, da sem izbrala manolke. Preproste, večne.

A žal se zgodba tukaj ne konča, saj je bilo dobiti te čevlje prava znanost. Najprej sem mislila, da bo šlo vse zelo enostavno. Konec tedna sem mislila s prijateljicami ali zaročencem pobegniti v Milano in si jih tam kupiti. Še dobro, da sem prej poklicala v milanske butike, saj mojega čevlja, v katerega sem se zaljubila na spletni strani Barneys, ni bilo. Izbrala sem model BB pumps, torej klasične salonarje, a vseeno jih ni imela nobena prodajalna v Milanu. Seveda nisem tako hitro odnehala in pisala sem na njihov uradni elektronski naslov, kjer so mi po nekaj dneh odpisali, da ni panike in naj pokličem londonsko pisarno. Po ne vem katerem poskusu jih končno dobim na telefon in prodajalec mi pove, da mojega modela nimajo. V jok in na drevo.

Kje naj sedaj najdem moje najljubše poročne čevlje?

Spletno stran iz Barneysa sem imela shranjeno in ko sem jo tako žalostno gledala, dojamem, da v kotu čisto na malo piše, da se čevlji prodajajo ekskluzivno na njihovi spletni strani. Okej, jih bom pa iz Amerike naročila, kje je pa problem? Problem je bil pri checkoutu, kjer so mi poleg cene manolk, ki so jo iz dolarjev brez spremembe zabeležili kar v evrih, poleg poštnine dodali še 350 evrov davka. Celoten znesek je tako bil tisoč evrov. Za nekoga ogromno, za nekoga normalno, zame veliko. In ne dam.

Vsa ogorčena se lotim plana B, da bi našla nekoga, ki bi mi jih prinesel iz Amerike, ali nekoga, ki živi v Ameriki in bi mi jih samo preposlal. Kljub temu da naloga najti nekoga ni bila težka, saj imam očitno veliko dobrih in prijaznih ljudi okoli sebe, se mi ni zdelo ‘kul’ težiti ljudem, znancem, kolegom ali pa popolnim neznancem, naj mi naredijo to veliko uslugo.

Priznam, da bi vmes že skoraj odnehala, saj nisem razumela, kako nima znamka, kot je Manolo Blahnik, spletne prodaje kot recimo Jimmy Choo, ki svojemu kupcu ponudi pravo doživetje. Kot drugo pa na koncu več nisem razumela same sebe in tega ‘projekta’, za koga si želim kupiti manolke. Za vas, da se bom postavljala z njimi? Za koga? Na koncu sem ugotovila, koliko si jih pravzaprav želim zase. Želim si nekaj kakovostnega na svojih nogicah, nekaj božansko lepega, nekaj kultnega, posebnega, s posebno zgodbo v moji glavi. Nekaj enkratnega, nekaj večnega. 

Ali bo barva prava, če jih ne vidim v živo?

Ne vem, kaj mi ni dalo, ampak rekla sem si, da jih v Madridu morajo imeti. Takrat sem bila res odločena, da prekličem vse prodajalne v Evropi, a na srečo mi je bilo treba poklicati le eno. Takoj smo stopili v stik preko elektronske pošte in sporočili so mi, da imajo zlate manolke, le da niso tako močno zlate kot tiste iz Barneysa. Mislila sem, da se mi bo zmešalo, saj nisem želela šampanjec čevljev oziroma odtenka, ki bi bil presvetel. A sem tvegala. Tvegala sem barvo (zlata je zelo nehvaležna za fotkanje, saj je hitro videti premočna ali presvetla) in tvegala sem številko. Manolk seveda še nikoli nisem imela na nogi, zato sem številko ugibala.

V nekaj dneh so prišle. Popolne. Popolno zlate in popolno prav. Dostavljavec ogromnega paketa me je hecno gledal, ko sem se mu režala kot pečeni maček. »Je paket iz Madrida? Pa je res?«

Ko sem prišla v stanovanje, sem poskakovala in vriskala, roke so se mi tresle in bila sem živčna. Zelo so mehke in komaj čakam, da jih obujem na tisti posebni dan. Do takrat pa bodo lepo ostale v škatli. Le od časa do časa jih dam ven in si jih ogledujem …

Si že prebral(a) blog o tem, kaj vse lahko shraniš v simpatični poročni škatli, ki ga je napisala Tjaša Kokalj? Preberi več >>