Upajta si biti drugačna

Kot študentka sem se preselila k fantu, ki je živel v popolnoma drugačnem okolju, od koder prihajam jaz. Zame je bila vključitev v novo okolico velik izziv, saj sem čutila, da s svojo drugačnostjo, idejami in načinom razmišljanja izstopam v negativnem pomenu besede. To me je bolelo. Nekaj časa sem se trudila ugoditi pričakovanjem, a sem tako vedno težje shajala sama s sabo.
S fantom sva se po nekaj letih zveze odločila, da se poročiva. O svojem poročnem dnevu, ki naj bi se mi zgodil le enkrat v življenju, sem začela sanjariti – kot vsaka druga bodoča nevesta – in po zaroki v mislih slikati svoj poročni dan. Kljub razlikam med nama s fantom sva hitro našla skupni jezik pri svojih željah glede poroke. Vedela sva, kakšno poroko si želiva in tudi, kakšne si ne. Veselila sva se dneva, ko bova postala mož in žena in z vznemirjenjem sva novico povedala bližnjim. 

Ugoditi željam bližnjih ali slediti srcu?

Takrat so se najine sanje povsem obrnile in spremenile iz prijetnih v take, iz katerih bi se rad kar čim prej zbudil: najine želje in vizija o poroki niso bile sprejete. Ljudje, ki naju imajo sicer najraje in midva njih, so se začeli obnašati tako, da smo na lepem stali na nasprotnih bregovih. Bila sva v dilemi: ugoditi njihovim zahtevam, delati proti sebi in tistemu, kar si želiva midva in čutiva, da je prav za naju, a si pridobiti njihovo naklonjenost, ali pa slediti svojemu srcu in tvegati zamero, morda celo izločitev?
Priznam, jokala sem. Bilo mi je zelo težko in hudo. Bila sem razdvojena in čutila sem, da naju ne razumejo, predvsem pa ne spoštujejo najinih odločitev za najino osebno stvar, kar poroka za par tudi je.

Odločila sva se

Premišljevala sva, kaj storiti. Odločila sva se, da se poročiva le civilno, saj nisva čutila, da bi bila cerkvena poroka prava odločitev za naju. Odločila sva se za majhno, intimno poroko v krogu najožje družine, saj si sebe ne jaz ne on nisva predstavljala obdana s sto svati, bendom in šrango. Poročila sva se na Bledu, ki mi je že iz otroštva zelo ljub. Nosila sem kratko oblekco, saj v dolgi enostavno nisem bila jaz. Poročni šopek sem izdelala sama, iz blaga. Pri tem sem kljub dvomom iz okolice sledila sebi – nisem si namreč želela svežega cvetja in želela sem se izraziti, v ta pomemben življenjski mejnik vnesti ustvarjalnost, ki je že od nekdaj preprosto velik del mene – in poročni šopek je bil ravno pravi za izraz vsega tega. Mož je svojo ustvarjalnost in znanje pokazal pri izdelavi prstanov: sam je v domači delavnici izdelal tako zaročni kot poročni prstan. To mi je pomenilo mnogo več, kot če bi zanju dal še toliko evrov.

Zabava pod kozolcem

Mesec dni po poroki sva priredila poročni piknik kar na domačem dvorišču, kamor sva povabila družinske člane in prijatelje. Želela sva si predvsem sproščeno in prijetno druženje z noto svečanosti in se ob pomembnem življenjskem dogodku poveseliti s tistimi, ki nama pomenijo res veliko in so bili z nama že od začetka najine skupne poti ali še prej. Čeprav tudi ta ideja najprej ni padla na plodna tla, je poročni piknik več kot uspel: kozolec, ki sicer služi kot kmetijski objekt, sva s pomočjo družine spremenila v prav simpatično mesto za praznovanje poroke. Moja prijateljica je dejala: »Waw, kot zabava na skednju, le v elegantnejši preobleki.«

»Glihkr poročena«

Okrasili smo ga z bršljanom, kopreno, roza satenastimi trakovi, rožicami iz blaga, travniškim cvetjem, ki smo ga dali v okrašene kozarce od marmelad in kovinskih posod za mleko, ki so bile nekoč last moževih starih staršev. Pot do nas smo označili z lesenimi smerokazi in kar po domače napisali, kje je »parkirplac«. Ob oguljenem »just married« se namreč nisva počutila dobro in sva tudi tablo za v avto mladoporočencev na poroki, ki smo jo potem na pikniku obesili na začetek kozolca, opremila z napisom »Glihkr poročena«. Za glasbo je skrbel bratranec in jo vrtel na računalniku, prijatelj pa je par komadov zaigral na harmoniko. Povabljenim sva predvajala fotografije in posnetek s poroke, nato pa sva simbolično razrezala doma pripravljeno poročno torto. Vzdušje je bilo odlično, vreme je zdržalo do večera – poročni piknik je uspel precej bolje, kot sva upala, da bo!
Na poročni dan in na poročnem pikniku sva tako bila midva, taka, kot tudi res sva: ustvarjalna, preprosta, malo zadržana in na čase izven okvirjev.

Drobni trenutki = veliki spomini

Ko gledam nazaj, smo vsi preživeli: tisti, ki so se s potekom poroke strinjali že od začetka, in tisti, ki se niso. Spomini na ta dan so lepi, želim si le, da bi še manj popuščala zahtevam tistih, ki so svoj poročni dan že ali pa ga še bodo doživeli – ga sanjali, načrtovali, izvedli in nazadnje živeli z odločitvami, ki so jih v zvezi z njim sprejeli. Jaz svojih odločitev ne obžalujem – danes bi se poročila na enak način. Še vedno si ne bi želela biti ves dan v centru pozornosti večje množice ljudi, ne bi želela nositi dolge obleke, ne bi se poročila cerkveno, želela bi preprosto slavje, na katerem se imajo vsi fajn, v svoj poročni dan bi še vedno, absolutno želela vplesti čim več elementov in detajlov, ki izpovedujejo najino ljubezensko zgodbo, to, kdo midva sva, v kaj verjameva, kaj imava rada… Želela bi, da je to najin dan, dan najine ljubezni, najine povezanosti, preprosto naju. In ob sebi bi si še vedno želela imeti ljudi, ki smo si najpomembnejši v življenju. In ki naju podpirajo, verjamejo v naju in naju sprejemajo ter dajejo prostor najini ljubezni.

Upajta si biti drzna

Prav je, da se do določene mere upošteva želje staršev ali drugih sorodnikov para, ki se bo poročil. A predvsem je to njun dan. Zdi se mi zelo pomembno, da na poroki ženin in nevesta upata biti drugačna in si drzneta slediti svojim sanjam in jih zagovarjati. Na čase je lahko to zelo težko. Tudi nama je bilo. Povezovala naju je ljubezen in preprosto to, kakšne posledice bodo imele najine odločitve, s katerimi bova morala živeti midva, ne mama, oče, teta, stric, prijateljica … Midva! S kakšnimi odločitvami pa želita živeti vidva? Kakšne sanje sanjata? In… jim upata slediti?

Preberi si drugi del zgodbe >>